Že Sodišče ES je v sodbi C-574/10 – Komisija proti Nemčiji v sporni zadevi naročila arhitekturnih storitev, ki ga je oddal en sam naročnik, in se nanaša na celovit projekt prenove iste javne stavbe, katerega izvedba je bila zaradi proračunskih razlogov razdeljena na več stopenj. Med naročnikom in izbranim arhitekturnim birojem so bile sklenjene ločene pogodbe za posamezne izvedbene faze projekta, odločilo, da je vedno šlo za tipične arhitekturne storitve, ki so imele enako vsebino, in sicer zasnovo in načrtovanje del, ki jih je treba izvesti, ter nadzor nad njihovo izvedbo in izvedbo enotnega gradbenega projekta in da delitev takšnega naročila na več manjših naročil, očitno pomeni drobljenje javnih naročil z namenom izogibanja Direktive EU 2014/24.

 Vrhovno sodišče RS je v sodbi IV Ips 12/2023, v sporni zadevi oddaje javnega naročila za periodične (redno ponavljajoče se) storitve čiščenja prostorov v lasti občine. V letu 2019. Vrhovno sodišče je odločilo, da je področje javnega naročanja periodičnih storitev, je urejeno tako, da naročnika obvezuje, da že pred oddajo javnega naročila oceni njegovo predvideno („ocenjeno“) vrednost, saj lahko zavezanec šele na tej podlagi ugotavlja, ali je dosežena mejna vrednost iz prvega odstavka 21. člena ZJN-3. Naročnik lahko torej šele po opravljeni predhodni oceni vrednosti javnega naročila spozna, za katera javna naročila je treba uporabiti določbe ZJN-3 ter zanje izpelje, če je treba, ustrezen postopek po ZJN-3. Vse to pomeni, da so bili v konkretnem primeru zakonski znaki prekrška iz 2. točke prvega odstavka 111. člena ZJN-3 izpolnjeni že s podpisom prve naročilnice v januarju 2019, zato kasnejša sklenitev ustrezne pogodbe za storitve čiščenja po postopkih ZJN-3 ne more odpraviti protipravnega stanja, ki ga je obdolženec povzročil z oddajanjem naročilnic med januarjem in septembrom leta 2019.

Za zmotno naziranje je sodišče označilo tudi presojo sodišča druge stopnje, da je prvi odstavek 21. člena ZJN-3, kot je bil spremenjen z novelo ZJN-3B, za obdolženca milejši, ker naj nezakonito oddana javna naročila ne bi dosegala mejne vrednosti 20.000 evrov. Iz izreka prvostopenjske sodbe dovolj jasno izhaja, da je skupna ocenjena vrednost javnega naročila za storitve čiščenja, ki jo je moral obdolženec upoštevati pred oddajo vsakršnega naročila v letu 2019, znašala 41.993,03 evra, kar presega mejno vrednost po obeh različicah prvega odstavka 21. člena ZJN-3, zaradi česar bi bilo treba v postopku o prekršku uporabiti zakon, kot je veljal ob storitvi prekrška (2. člen ZP-1).

 Državna revizijska komisija v svojih letnih poročilih, že vrsto let ugotavlja, da je po številu izdanih odločb o prekršku, prekršek zaradi drobljenja javnih naročil, drugi najpogostejši prekršek, ki ga obravnava komisija.

 Na portalu nudimo pravno pomoč in svetovanje s področja javnega naročanja, za vas izpeljemo javno naročilo v celoti od začetka do konca, ter opravljamo ostale storitve, s katerimi vam olajšamo delo na področju javnega naročanja in skrbimo za skladnost vašega poslovanja z ZJN-3 in podrejenimi akti na tem področju.

Iz navedenih sodb je razvidno, da je potrebno javno naročilo oziroma predmet javnega naročila obravnavati kot funkcionalno celoto, predvsem je iz sodbe ES razbrati, da je predmet naročila, ne glede na njegov način financiranja, vedno potrebno upoštevati kot funkcionalno celoto in tej predpostavki pravilno oceniti vrednost javnega naročila in izbrati pravi postopek javnega naročila.

Iz sodbe Vrhovnega sodišča pa je razbrati, da je ocena vrednosti predmeta javnega naročila ključnega pomena za začetke in izbiro pravilnega postopka. Sama sodba se sicer ukvarja z vprašanjem, ali naj se v prekršku uporabi milejši zakon ali strožji, vendar pa je Vrhovno sodišče odločilo, da se v danem primeru uporabi strožji zakon, saj je bilo iz ocene vrednosti javnega naročila očitno, da bi moral naročnik uporabiti ZJN-3, ne glede na spremembo vrednosti iz prvega odstavka 21. člena ZJN-3.