Skip to content 
Videonadzor doma: Kaj moramo narediti?
Pred kratkim smo v prispevku Videonadzor na delovnem mestu na kratko opisali pravno podlago, ki ureja varstvo osebnih podatkov v postopkih videonadzora in se osredotočili na videonadzor na delovnem mestu.
Z razcvetom moderne tehnologije pa se vse več posameznikov odloča za videonadzor na domu z namenom zavarovanja lastnine. Tako pogosto dobimo vprašanje, ali lahko in kaj moramo narediti, da vzpostavimo videonadzor na lastnem domu oziroma stanovanju.
Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22) v členih od 76. do 80 ureja varstvo osebnih podatkov pri videonadzoru.
Najprej je potrebno poudariti, da je snemanje v primerih zasebnega videonadzora na stanovanjskih objektih, v avtomobilih in drugih prevoznih sredstvih ter na osebi posameznika izvzeto iz ureditve po GDPR in ZVOP-2 pod pogoji iz drugega odstavka 3. člena ZVOP-2 in drugega odstavka 2. člena GDPR, se pravi takrat, ko jih posamezniki izvajajo med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti.
Seveda pa je treba tukaj poudariti, da zgoraj navedeno ne velja, če gre za snemanje javno dostopnih površin ali javno objavo oziroma drugo posredovanje teh posnetkov izven zasebnega kroga posameznikov.
Ali lahko izvajamo videonadzor na svoji posesti?
Informacijski pooblaščenec je v mnenju št. 07121-2/2023/1456 z dne 22. 11. 2023 in v smernicah pojasnil, da v primeru, ko gre samo za nadzor nad posestjo posameznika (npr. stanovanjsko hišo, gospodarskim poslopjem in zasebno parcelo), ZVOP-2, takšnemu izvajalcu videonadzora ne preprečuje oziroma prepoveduje uvedbo videonadzora.
Poudariti pa je potrebno, da je Informacijski pooblaščenec pojasnil, da kamere nikakor ne smejo biti usmerjene na del dvorišča, kjer se gibljejo tudi drugi oziroma po katerem ima služnost za prevoz tudi sosed ali na javne površine.
Če izvajalec videonadzora brez dovoljenja in vednosti snema tudi druge ljudi na zemljišču izven meja svojih nepremičnin, je za svoja dejanja lahko civilno in kazensko odgovoren. Posameznik, katerega pravica do zasebnosti je kršena, pa lahko v skladu s 134. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631 – OZ) vloži tožbo na sodišče, s katero sodišču predlaga, da odredi prenehanje dejanja (videonadzora), s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica.
Kot izhaja iz navedenega, lahko vsak posameznik na ozemlju, katerega je lastnik postavi videonadzor in o tem ni dolžan obvestiti nikogar, saj se pravila ZVOP-2 in GDPR za takšnega upravljavca, ne uporablja.
Ali lahko snemamo cesto in parcelo, ki ni v naši lasti?
Pri izvajanju videonadzora za namen zavarovanja lastnega premoženja se lahko izvaja izključno samo na lastni nepremičnini in takšno snemanje, brez pravne podlage (soglasja lastnika nepremičnine), ne sem snemati nepremičnine, ki je v lasti drugih oseb.
Skladno s tretjim odstavkom 80. člena ZVOP-2 lahko videonadzor na javnih površinah izvaja oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki upravlja z javno površino, ali na njej zakonito opravlja dejavnost. Videonadzor smejo za javni sektor izvajati le uradne osebe ali pooblaščeno varnostno osebje, za zasebni sektor pa pooblaščeno varnostno osebje.
Videonadzor na javnih površinah je dovoljen le, kadar je to potrebno zaradi obstoja resne in utemeljene nevarnosti za življenje, osebno svobodo, telo ali zdravje ljudi, varnost premoženja upravljavca ali varovanje tajnih podatkov upravljavca ali obdelovalca v prenosu in teh namenov ni mogoče doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v pravice posameznikov.
Skladno z zgoraj navedenim in v povezavi s sodbo Sodišča EU v zadevi C-212/13, František Ryneš proti Úřad pro ochranu osobních údajů, v kateri je sodišče odločilo, da da uporaba videonadzornega sistema, ki vodi do slikovnega snemanja oseb, ki se s krožnim snemanjem shranjuje na snemalno napravo, kakršen je trdi disk, ki ga fizična oseba namesti na družinsko hišo zaradi varovanja premoženja, zdravja in življenja lastnikov hiše, pri čemer se s takim sistemom nadzira tudi javni prostor, ne pomeni obdelave podatkov, ki se opravi med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti. Iz česar izhaja, da se pravila ZVOP-2 in GDPR v takem primeru uporabljajo tudi za fizične osebe.
Pri vzpostavitvi videonadzora v večstanovanjskih stavbah je potrebno, skladno s Stanovanjskim zakonom (Uradni list RS, št. 69/03, 18/04 – ZVKSES, 47/06 – ZEN, 45/08 – ZVEtL, 57/08, 62/10 – ZUPJS, 56/11 – odl. US, 87/11, 40/12 – ZUJF, 14/17 – odl. US, 27/17, 59/19, 189/20 – ZFRO, 90/21, 18/23 – ZDU-1O in 77/23 – odl. US), pridobiti soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev glede na večstanovanjsko stavbo.
Upoštevati pa je potrebno tudi določila iz 76. člena ZVOP-2 in 6. ter 13. člena GDPR. Več o tem si lahko preberete v našem prispevku Videonadzor na delovnem mestu.
